Tilen piše

Oasis v živo - Vir: http://www.3g.co.uk

Začelo se je mrzlega četrtkovega jutra, ko je napočil čas da si tudi sam ogledam najbolj znan bend iz Manchestra, to so seveda Oasis. Vstopnico za koncert sem pred tedni rezerviral pri Concert Freaku in brez posebnih pričakovanj sem se (sam, po nekaj odpovedih “zanesljivih sopotnikov” ) podal v ljubljanski Tivoli, kjer je bilo zbirno mesto. Za slab avtobus ljudi se je zbralo (kar ni nujno slabo, imel sem tako malo več prostora za spanje na poti nazaj ) in okrog 10h smo krenili na dolgo pot proti Dunaju. Glede na to, da sem bil malo slabe volje (zaradi odpovedi ostalih), sem si dober del poti krajšal čas z Mladino (kako prikladno, kupil sem jo v četrtek zjutraj in tako kupil skoraj že staro številko, izide namreč ob petkih ) in poslušanjem glasbe – na busu so vrteli samo Oasise, of kors…

Po postanku na Šentilju (kava je še vedno zakon ) smo se kar hitro pobrali naprej proti Dunaju, vmes pa napravili še en postanek v neki restavraciji, kjer nam je vodič obljubil “volanski viner-šnicl” (zato ker je “velik kot volan in si ga komot dva razdelita”) .. mhm, na koncu je na moji mizi pristal šnicl običajne velikosti (dva taka pojest ni noben podvig..vsaj zame ), poleg njega pa krompir v kosih povaljan v peteršilju in brusnična omaka (wtf?) … no, za vse skupaj pa sem odštel 16 € … Zanima me, koliko bi za isto plačal v samem centru Dunaja..verjetno pod 20 ne… Kakor koli, moje lakote tale obed vsekakor ni odpravil. Na Dunaju pa… mraz, dež, veter in kava Na srečo je v sklopu Stadthalle ena zelo prijetna kavarna, kjer sem dober del vmesnega časa med prihodom in začetkom koncerta preživel tudi sam in radovedno opazoval ostale obiskovalce – sodeč po garderobi je bila večina prav tako obiskovalcev istega koncerta..in nobenega nemško govorečega med njimi. Največ je bilo Slovencev (tistih iz Slovenije in iz Slovaške ) in Čehov, z vsemi pa si se itak pogovarjal po slovensko…smo se razumeli Ob petih se je na dveh koncih dvorane (Süd in Nord vstop) začela nabirati kolona oboževalcev/obiskovalcev/radovednežev .. in čas je počasi mineval ob dežnih kapljah in močnem vetru. Kar nekaj ljudi je še iskalo ekstra karto, tako da so kar s popisanimi kartoni (”I need one ticket for Oasis” in podobno) maširali okrog tistih, ki so z vstopnicami čakali pred vhodom.

Vrata dvorane so se odprla ob pol sedmih, spet sem se nasmejal šprinterjem do parterja, kjer je bilo ob mojem prihodu (mogoče 5 minut po tistih iz začetka vrste) že kakih 300 najbolj zagretih, ki so si podstavljali komolce za prvo vrsto Jaz sem imel karto za sedišče na tribuni nasproti odra, tako da sem imel odličen pregled nad vsem, enostavno možnost za sprehod do šanka in tako enkratno priložnost, da “v miru” uživam v celotnem koncertu. Okrog pol osmih zvečer se je na odru pojavila predskupina, liverpoolski trio Free Peace. Za njih nikoli prej nisem slišal, a v svojem 45 minutnem nastopu me niso razočarali. Rekel bi, da so kar pravi izbor za ogrevanje publike pred nastopom skupine, kot je Oasis. No, “borci iz Manchestra” so se na odru pojavili že okrog pol devete ure (malo me je presenetilo, namreč ekipa je za pripravo odra potrebovala slabih 15 minut, potem pa so se že pričele ugašati luči), ko je iz zvočnikov dvorane zadonel tape intra “Fuckin’ in the Bushes”. V parterju so ljudje ponoreli prvo minuto, na tribunah (okrog mene) pa so skoraj vsi obsedeli do pesmi Wonderwall, ki je dvignila na noge “tudi najbolj zadrte”.
Setlista je bila skoraj enaka, kot na večini drugih koncertov tega sklopa turneje (Fuckin’ in the Bushes (tape-intro), Rock N’ Roll Star, Lyla, The Shock of The Lightning, Cigarettes & Alcohol, The Meaning of Soul, To Be Where There’s Life, Waiting for The Rapture, The Masterplan, Songbird, Slide Away, Morning Glory, Ain’t Got Nothin’, The Importance of Being Idle, I’m Outta Time, Wonderwall, Supersonic, Dont Look Back In Anger (encore), Falling Down (encore), Champagne Supernova (encore) in I’m The Walrus (encore).)

Na odru se je vse odvijalo zelo hitro, zelo malo je bilo govorjenja med samimi pesmi (razen klišejskih “good evening, Vienna” ), Liam še vedno obvlada svojo nastopaško pozo in petje v sklonjeni drži, Noelu pa še vedno skandirajo pred vsako pesmijo, ki jo odpoje (zanimivo, Liam se je kot po pravilu vedno umaknil z odra, ko je mikrofon prevzel njegov brat). Noel je predstavil še novega bobnarja (Chris Sharrock, s katerim menda Liam ni v najboljših odnosih) in pa klaviaturistko (mislim da samo za ta koncert), ki jo je omenil kot “my future ex-wife” Kot pravi profesionalci so prišli, odigrali svoje in odšli, mene je poleg samega dejstva, da jih gledam v živo najbolj navdušil tudi sam scenski performance, tisti “zidovi” z različnimi animacijami med igranjem pesmi… enkratno Ker pa je vsega lepega ponavadi prehitro konec, se je tudi koncert že nekaj minut po pol enajsti zvečer zaključil. Sam sem se zadržal še pri stojnici z merchandisom in si kupil Dig Your Soul Out majico kot eden redkih spominov poleg vstopnice same (ker pač nisem vzel fotoaparata s seboj, moja Nokia ima pa najbolj ogaben fotoaparat sploh (neuporaben)), da sem dejansko bil tam

Naš avtobus (sedaj vseh utrujenih in zaspanih) je malo po enajsti uri zvečer krenil na pot proti Ljubljani. Z nekaj vmesnimi postanki smo v zelooo zgodnjih jutranjih urah prišli nazaj na kraj zločina, parking Tivolija in srečo sem imel, da sem kljub utrujenosti, zaspanosti in nizkim temperaturam uspel privleči svojo maso pravočasno na glavno železniško postajo, odkoder me je vlak odpeljal proti domu. Doma sem se najbolj razveselil Božota in domače postelje  – there’s no place like home

Zaključna misel in ocena – bilo je vredno svojega denarja, časa in vsega skupaj. Če bom imel še kdaj priložnost videti njih kje v bližini, si bom koncert definitivno še enkrat ogledal.
OASIS: 4
Organizacija: 5
Dunaj: 3+ (slabo vreme je preprečilo 4ko )
Tilen: 4 (nikoli več ne pij premrzlega piva, če si prej uro in pol stal zunaj na mrazu in dežju )

E, to je to
Zdaj pa nazaj spat…