Nogometaši ljubljanske Olimpije se lahko že po današnji zmagi nad NK Zagorje (9-0) lahko znova veselijo vrnitve v elitno nogometno tekmovanje pri nas. Štiri kroge pred koncem imajo neulovljivo prednost na vrhu in naslednje leto se zopet obeta Večni derbi ((edini pravi, Interblock pač ni Olimpija)) tudi pri nas. Za vse nas, ki smo klub spremljali od malih nog ((sam se najprej spomnim sezone 1991/92 ko Olimpija ni imela prave konkurence doma)), je to vsekakor novica dneva. Klub “NK Olimpija Ljubljana” je nastal leta 2005 na pogorišču propadle NK Olimpije za Bežigradom, za svojega pa so ga vzeli tako nekdanji igralci Olimpije (Zoran Ubavič, Jani Pate (sedaj trener), Nenad Podgajski, Ilija Kitić, Sine Komočar, Miran Pavlin, Primož Gliha, Mladen Rudonja, Amir Karič, Aleš Čeh, Sebastjan Cimerotič… še veliko drugih), kot tudi najzvestejši ljubljanski navijači, Green Dragonsi in tudi mediji. Sedanja Olimpija je svojo tekmovalno pot začela v sezoni 2005-06, ko so začeli tekmovati v 2. ligi MNZ Ljubljano (5. liga).
Vsako leto so osvojili naslov prvaka in se tako korak za korakom približevali temeljnemu cilju, ki si so si ga na čelu s prvim trenerjem Primožem Gliho in glavnima operativcema Alešem Remihom in Milošem Junkarjem, to je vrnitvi v prvo slovensko nogometno ligo. To jim je z današnjo zmago tudi definitivno uspelo in sam sem izredno vesel, da bom Olimpijo znova lahko spremljal v družbi drugih kvalitetnih slovenskih klubov, na čelu z večnimi rivali iz Maribora. Komaj čakam, da se sezona 2009-10 začne. V kolikor bodo v klubu uspešno prebrodili običajne težave drugoligašev – poleg večjega finančnega vložka tudi privajanje na kakovostno razliko naše prve in druge lige, potem lahko v naslednjih desetih letih upravičeno pričakujem(o) uspešno tekmovanje Olimpije tako v domači ligi kot v evropskih tekmovanjih.
kot si me zbujala takrat
ko prvi maj je bil
v zelenju regratovih trat… (Mi2 – Zbudi me za prvi maj)
Danes v večini svetovnih držav (najbolj znana izjema so (kakopak) ZDA) praznujejo mednarodni praznik dela. Ta dan je v začetku pravzaprav spomin na delavske demonstracje v Chicagu, ki so se končale krvavo. Tedaj (leta 1886) so namreč različne delavske organizacije zahtevale več pravic za delavce, predvsem pa stalen 8-urni delavnik. 4. maja tistega leta se je na čikaškem trgu Heymarket zbrala velika množica delavcev, prisotna je bila tudi policijska četa, povod za streljanje pa je bila pravzaprav bomba, ki je iz množice delavcev priletela v gručo policistov in jih 8 ubila. Policisti so takoj zatem začeli streljati na protestnike in ubili 11 demonstrantov, vseeno pa se je kasneje ta temejna pravica do osemurnega delavnika vendarle uveljavila. V Sloveniji je od leta 1948 1. maj tudi državni praznik, najbolj znane oblike praznovanja pa so kresovanja večer pred 1. majem, jutranje budnice in različna srečanja in delavski shodi prvega maja. Tudi letos pa se po Evropi in drugod po svetu dogajajo (ponekod nasilne) delavske demonstracije.
Da človeška neumnost ne pozna meja, je ugotovil že Albert Allmighty. Ko sem pred dnevi svoje možgane obremenjeval z vprašanjem, česa pa res … ampak RES v življenju ne maram… sem na koncu izluščil en sam odgovor – neumni ljudje
Razni lapsusi, nerodnosti, trenutna izguba spomina, vse to je poznano tudi meni in z ničemer od tega nimam problemov, ampak če naletim na koga, ki ga hitro lahko diagnosticiram s “pomanjkanje logičnega razmišljanja in splošne razglednosti” se pa lahko hitro znerviram, ker se ponavadi začnem spraševat, ali oseba misli resno, ali pa se norčuje iz mene? Da ne bo pomote, od nikogar ne pričakujem, da zna na pamet vse svetovne enciklopedije in svetovne jezike samo maaaaalo nekega splošnega “znanja” pa vseeno ne škodi nobenemu
No, do sedaj je bil naslov skoraj povsem nepovezan s temi vrsticami, zatorej bom preusmeril črke na bistvo zapisa… Torej ko sem izpostavil človeški neum kot eno (meni) najmanj prebavljivih zadev, sem se spomnil na resnični dogodek izpred skoraj 23 let, ko sem ravno prišel na ta (lep) svet – Ne gre za “neumnost”, prej za “slučajno napako oz. zmoto”, pa vendar… V novomeški porodnišnici je bilo v tistem času ogromno mamic z novorojenčki, mene pa so po rojstvu skoraj zamenjali z neko deklico, ki so jo mislili “podtakniti” moji mami. Materinski čut je seveda deloval 100 % in prepir z glavno medicinsko sestro (ali babico? nevem točno, dolgo je že od tega ) se je končal s tem, da so tisto dečvo odnesli k njeni pravi materi, mene pa so poslali nazaj k moji pravi mami – menda se je tista druga mama (sedaj že gospa v zrelih letih) zelo razjezila, ko so ji odnesli tujega otroka (mene) nazaj k pravi mami…tega nisem razumel, mi je pa moja mama kasneje povedala, da je imela menda tista družina takrat že dve ali tri deklice in da so si menda zelo želeli fantka
Konec dober – vse dobro… Skoraj Na mojem prvem uradnem rojstnem listu so namreč zapisali spol tiste deklice… torej sem bil Tilen dobra dva dni uradno ona .. *blush* … Kopijo tega prvega lista je moja mama sicer obdržala, ampak je pred leti menda končal med kupom starega papirja na poti v ločeno zbiranje odpadkov.. Škoda, bil bi lep spomin na moje dekliške čase
..je več ali manj opravljena Na vsako manjkajočo stvar iz prejšnega spletišča me lahko (ne)prijazno opozorite v komentarjih, na kavi, preko twitterja, FB… je*enti, ni da ni …
Da ne bo pomote, od nikogar ne pričakujem, da zna na pamet vse svetovne enciklopedije in svetovne jezike 
Torej ko sem izpostavil človeški neum kot eno (meni) najmanj prebavljivih zadev, sem se spomnil na resnični dogodek izpred skoraj 23 let, ko sem ravno prišel na ta (lep) svet 
