Tilen piše

Vratia se Tileeeen……. di je bia???? …. Bia je u Istri i donesia frišku pivu…..

Da, mojega potepanja po sončnih plažah naše nekdanje velike in lepe države je konec. Ponovno bom z jutrišnjim dnem začel z že ustaljeno prakso dnevnih dogodkov

V ponedeljek zjutraj se je skupina štirih pogumnih izvidnikov odločila, da preveri turistične usluge v bližnji nam hrvaški Istri. Na pot smo odšli relativno zgodaj za soboto (6 in pol) in brez načrtov in posebnosti prešli našo južno mejo. Ko smo prispeli v Umag, smo začeli z lovom na proste sobe ali apartmaje, primerne tudi za (več ali manj) študentske žepe. Po nekaj desetminutnem ogledovanju vseh mogočih ozkih ulic, smo naleteli na rojaka živečega v mestu, ki nam je svetoval še obisk njegovega soseda (morda provizija? ) in na koncu smo pristali prav pri tem gospodu. Po začetnih opravilih (raztovarjanje jeklenega oslička, preureditev apartmaja za naše potrebe (ni vključevalo uničevanja inventarja, prisežem)) smo pričeli z degustacijo različnih pijač (strogo v zdravstvene namene, dehidracija je ye-ba, pravijo.. ), si ogledovali (v intervalih) bližnjo in daljno okolico naše utrdbe in se odločili, da bomo v teh nekaj dneh poskusili preveriti gostinsko ponudbo čim večih različnih ponudnikov (o učinkovistosti in realizaciji tega projekta nekoliko kasneje…)), dobili pa smo tudi obisk domačinke ((Martina, hvala še enkrat)) , ki se je kasneje izkazala za odlično turistično vodičko po mestu.

Poleg Slovencev smo med dnevno-nočnimi obhodi srečevali večinoma nemško govoreče osebke, tudi nekaj zablodelih Čehov in Poljakov prav tako ni manjkalo. Domačini prijazni, incidentov z lokalnimi frajerji tudi ne, obalne trgovinice in stojnice polne najrazličnejšega kiča in navlake – torej obalno mesto kot vsako drugo Cene piva bi dejal kar sprejemljive (15 KN = Laško 0,5L ), izgled deklet prav tako, vse skupaj so mi morda malo pokvarili le pretirano ustrežljivi in na trenutke že kar vsiljivi natakarji iz ene revnejših evropskih držav. Na začetku so te malone potisnili v svoj kafič in ti na mizo že prinašali pivo, zatorej je malo bolj mrk pogled očitno opravil svoje, saj smo od tedaj dalje v roke dobivali samo še vizitke z delovnim časom in lokacijo, ki pa so nato končale v prvem mogočem odlagališču odpadkov. V Umagu je za turiste namenjen tudi poseben turistični vlakec, ki vas za ceno dveh slovenskih evrov popelje po krožni poti Umag – nekaj drugega – Umag   – preizkusil ga nisem, sem pa opazil da so bile nemške babice nad vožnjo navdušene, tako si bom mogoče ta cilj zastavil za moje naslednje pohajkovanje tod okrog.

Vreme nas ni pustilo na cedilu, saj je bilo od sobote do ponedeljka sončno, vroče in jebeno-ako-je-zmanjkalo-hmeljevih-napitkov.  Kamnita plaža z ostrimi skalami je pustila posledice na številu minut, preživetih v in ob vodi, saj smo plažo izkoristili predvsem za sobotni crash-place, ko smo po napornem maršu do kluba American (Martina was the commander, we just ordinary privates ) in popitih nekaj pivih odšli nazaj po bolj “ljudski poti” in ob dodatnih zalogah vode, sokov in limonade (af kors ) pristali na betonskih tleh (prostovoljno, brez insinuacij prosim )… Martina nas je po kaki uri zapustila (zjutraj so se pojavila zlobna natolcevanja, da je zaradi količine absorbiranega alkohola morala prespati kar v bližnjem parku, kar pa se je na koncu izkazalo za lažni alarm ), sami pa smo potem bluzili še kako uro in se tudi sami odpravili v naš štab…

Nedeljsko jutro se je začelo malo kasneje kot običajno – z razlogom ali dvema   Dan smo večinoma preživeli v boju z mušicami, komarji in osami (gazda je pozabil povedati, da mu na balkonu in terasi občasno avtoriteto jemljejo take in podobne živalice). Ta dan se je igralo tudi finale letošnjega EURA, zato je bila odločitev, da si zadnjih 90 minut pomembne žogobrcarije ogledamo na prostem povsem na mestu. Ker je ljepa njihova izpadla že v četrtfinalu od AtatĂĽrkov, kakšne posebne evforije ni bilo za pričakovati in naš šesti čut nas ni pustil na cedilu. Odšli smo v albanski lokal, kjer smo poleg projektorja, plazme in piva preizkusili tudi pice (običajna = 40 KN) in že takoj opazili iznajdljivost albanskih natakarjev. Veliko gostov v lokalu je bilo namreč Nemcev, v ta namen (verjetno z željo po posledično večjih kupnih potrebah) so si vsi natakarji na svoja lica izrisali nemško trobojnico (ki so jo do konca tekme že zamenjale španske barve ) – Švabe so veselo tolkli svoje lagerje in vodke in še opazili niso, da je Torres že poskrbel za veselje manjše skupine slovenskih ljubiteljev nogometa ((cel prvi polčas (do gola) so se drli “finale, finale, ooooo, ballack iber-ales – evo vam enega)) Na srečo se do konca tekme razen menjave prazne s polnimi steklenicami piva ni zgodilo nič pretresljivega in dedi Aragonez se je lahko veselil naslova skupaj s svojimi dečki. Mi pa smo se po krajšem iskanju škatlice cigaret (v tistem delu mesta NOBEN lokal ni prodajal cigaret) odpravili na izhodiščno točko in po nekajurni debati o pravkar preživetem večeru odločili da pred današnjo vrnitvijo vendarle odspimo uro ali dve.  Ob 8h zjutraj me je nekdo prebudil in kljub želji po dodatnih urah spanja ni šlo več – Tilen aufštehen in preklinjen alles around me… Na koncu smo s kozarcem hladne Radenske pozabili na vsa nesoglasja Počasi smo pričeli pospravljati za seboj in pakiranjem naše krame v oslička. Okrog enajstih smo (yes, we crazy) se vendarle odpravili proti domu in čez dobri dve uri prispeli na izhodiščno pozicijo. Vsi živi, vsi zdravi, nekateri popikani od os, drugi od komarjev, tretji od ostrih skal,  vsi pa zadovoljni, da se je podaljšan vikend iztekel tako, kot se je.

Zamenjava okolja in klime je več kot očitno vsem dobro dela, upam da se bomo v kratkem (relativno) spet podali v kake podobne dogodivščine, saj smeha in dobre volje ni (z)manjkalo.

..in prav je tako

t.

P.S.: MP3 player na mobidiku rulz.